Včeraj dopoldne sem kot običajno šla s psom na sprehod, ko je pričelo zmerno deževati.
Za seboj nenadoma zališim avto. Začnem oprezati za Jimmyjem, ki je ravno par minut prej prišel naokrog z ostankom nekakšne kože (upam, da živalske), ki jo je dobil kdovekje in z njo tudi izginil kdovekam. Odnosi, ki jih moj pes goji s konkurenco na štirih kolesih, so mi namreč še vedno nekoliko nejasni.
Avto za menoj se prične počasi ustavljati.
"Rabiš prevoz?"
Bila sem 500 metrov pred domom. Šolski primer ironije.
"Ne, ne, jaz tule živim," odvrnem zelenookemu moškemu v velikem avtu, s katerim bi lahko brez večjih težav peljal slona. Hmm, ni slabo, si mislim.
"Aha, pa kam se pa pride tule po tej cesti?"
Mu povem.
"Pa če tule zavijem na levo?"
Mu povem.
"In če grem naravnost?"
Mu povem.
"Rdeča si."
Pogledam svojo rdečo bundo. No, ja, tudi "farbenblind" ni.
"Kako?" ga vprašam, ker mi ni bilo ravno jasno, zakaj bi to ugotovitev želel potrditi. Ja, rdeča mi je še kar všeč, sploh ta bunda, ki jo nosim vedno, ko kam zapešačim in je zaradi tega verjetno že nekoliko prepojena z znojem in prav naravno dišeča tudi.
"Rdeča lica imaš."
Aja. To.
"Ja, veliko sem hodila," mu nekoliko zateženo pripomnim. Kaj jaz morem, če imam tanko kožo prav tam čez ličnici.
Moški vzame škatlico z vitaminskimi bonboni in mi jih brez besed želi natresti na dlan. Mislim, lahko bi bila tudi smrtno alergična na njih. Kaj naj jih potem v roki nesem domov mami? Glede na dež, ki je postajal vedno močnejši, bi na koncu domov prinesla le še pest cedevite.
Moja roka se je približala avtomobilskemu oknu in iztegnila dlan, da je prestregla za celo pest bonbonov. Moji možgani pa so mislili: "Kakšen dolgčas bi bilo imeti moža, ki bi ti dal vse, brez da bi te karkoli vprašal."