Na zadnji dan v letu se spodobi, da napišem nekaj besed in memorium staremu letu in v dobrodošlico novemu. Misli, ki so me na koncu prignale do tega, sklepnega pisanja, so me v zadnjih dneh kljub svoji domišljijski eksistenci prignale do večje vitalnosti mojih rdečih krvničk, a tudi k mislim in upanju na boljšo prihodnost. Že mora biti nekaj resnice tudi v Guardinijevi filozofiji spoznanja, ko pravi, da človek spoznava predvsem živo konkretnost in da je spoznavanje abstraktne splošnosti tako rekoč že samo zbledela konkretnost in zato v jedru že oslabljeno spoznanje.
(Torej, letos odkrivam samo lastno filozofijo :P)
Za vse, ki ste izpustili moj zadnji prispevek, naj povem, da sem trenutno v fazi gledanja vseh filmov, ki so nastali po mojstrovinah Tolkiena, kajneda, in od tu me že dni spremlja misel tudi o boju. V Gospodarju je seveda šlo za pravo mesarsko klanje, kri je špricala, glave letele po zraku, meči so žvižgali skozi zrak ... Sicer se je vse dogajalo v Srednjem svetu, ki je luč sveta zagledal v Tolkienovi domišljiji in tam tudi ostal, pa vendar so se ljudje nekoč (in tudi še danes, čeravno ne tako "romantično") v resnici bojevali za njihovo "stvar" na življenje ali smrt. In v kolikor je vojna huda zadeva, ki zadeva življenja mnogih ljudi, največkrat tistih, ki nimajo pri vsem tem nič, je v njej tudi ogromno srčnosti, ljudi, ki verjamejo, da se borijo za pravo stvar, ker so zanjo pripravljeni umreti.
Kaj pa mi, mar smo res srečni, ker živimo v miru, ki so nam ga pridobili naši predniki? Znamo ceniti življenje in njegove vrednote toliko, da bi se lahko imenovali "bojevniki življenja" (če se izrazim malce poetično). Kaj če nas je naše udobje in občutek varnosti že tako polenil, da se nismo več pripravljeni boriti za svobodo? In nesebično stopiti skupaj vsak dan, ne samo v žledu in ob poplavah. Se to še dela?
Nekoč je nek starejši možak rekel, da bi za izboljšanje razmer v državi spet morala nastopiti kakšna vojna. Takrat so se mi te besede zdele zelo nevarne, skoraj bogokletne. Zdaj pa mislim, da ga bolje razumem (četudi Bog ne daj vojne). Morda smo zato namesto vojne dobili tole krizo, da preverimo, kaj nam še veliko ali malo pomeni. Seveda so ljudje, ki jim je kriza pokazala svoje zobe v škodo njihovih najosnovnejših potreb in ki zato ob tem ne morejo razmišljati o "višjih" vrednotah. Zato pa moramo biti mi, ki nam je dobro, smo zdravi in se počutimo varne, "bojevniki" današnjega časa, ki gremo v boj z upanjem in in vero v boljši jutrišnji dan, četudi se nam kdaj zdi, da smo ujeti v trenutku. Mislim namreč vedno sledijo besede in/ali dejanja ali besedam dejanja ... Kakorkoli že! In kri nam znova zabuči po žilah.
Kljub majhnim (ali morda večjim) porazom se ne dajmo premagati temnim mislim, tudi ko vse kaže le na slabo. Upanje umre zadnje, če ga ne pokopljemo sami. Bojujmo se na življenje in smrt, ker za to tudi gre, četudi kri ne šprica in glave ne letijo po zraku. Ohranjajmo naš duh vitalen in bojevit tako kot sami najbolje znamo, da se bomo lahko zavzeli za pravo stvar.
Ne bojmo se trpkega, bati se moramo le tistega, kar nas skuša spraviti za rešetke, nas spraviti v temnice duše.
Včasih so se borili za domovino, carja ... a vendar prava bitka teče najprej v naši duši.
Na čim več zmag tudi v naslednjem letu! Hvala, ker ste potrpežljivi z mojim pisanjem :)
JF