Obstajajo koncerti in Koncerti. Uradni izraz, po katerem prepoznate slednje je, da na koncu "umrete" :)
Greš na nek glasbeni koncert, za katerega nekako pričakuješ, da verjetno ne bo slab. Tja se že nameniš z visokimi pričakovanji, psihično pripravljen, malo prej si nekaj malega prigriznil samo za vsak slučaj, da ti nagon po prehranjevanju ne bi uničil doživetja in se odpraviš. Tudi čas je primeren - četrtek, malo pred vikendom. Odpelješ se s trolo ven iz centra, stran od mainstreama mestnega centra do neke na zunaj povsem vsakdanje gostilne, ki nekoliko deluje kot kraj, kjer boste za šankom srečali tipa v stilu Henryja iz Alo Alo-ja. Za ozkimi vrati, pred katerimi tip sumljivega altervideza pobira vstopnice, pa se skriva dosti več.
Včeraj sem prvič obiskala etno klub Zlati zob. Resda sem se že nekajkrat peljala mimo, a verjemite. Pročelje stavbe ne pove še ničesar. Je vabljivo, a notranjščina je razred zase. Z vsem, kar ponuja, bi si jo lahko ogledovali pol dneva in v njej meditirali, pa se je še ne bi naužili.
Za tistimi ozkimi vrati, obrobljenimi z rdečo zaveso, pa se svet odpre v pravo pravcato dvorano z odrom. Tu smo se sprehodili med mizami najrazličnejših oblik in prtov s staromodnimi stoli okrog njih. Na vsaki je bil pripravljen list z imenom, ki je že pričakoval in vzbujal prijeten občutek dobrodošlice (četudi smo še kar mastno plačali vstopnico :P). Nad nami je s stropa viselo vsaj 30 lestencev, med katerimi niti dva nista bila enaka. Očitno vse zelo teži k unikatnosti ali pa so se vsi ti predmeti znašli v svojem posmrtnem življenju za reči. A vsak že s svojim izdelanim značajem.
Avtomobili so morda iz gole vljudnosti počakali, da se je dvorana napolnila, a zamuda ni bila prehuda. Ravno pravšnja, da je stopnjevala napetost pričakovanja. In splačalo se je počakati.
In tu se nadaljuje zgodba, ki pripelje do umiranja. Da ne gre za resnično umiranje, ste verjetno že razbrali. Avtomobili s svojimi dolgoletnimi izkušnjami, med katere sodi tudi profesionalnost na odru in v odnosu do občinstva, zanetijo vzdušje, ki ne pušča ljudi ravnodušnih. Nihče namreč ni neodporen do nekoliko nostalgije in čutnosti, ki zaveje še malo po primorsko. Markov glas, ki prihaja iz krajev, v katere pobegne med vsakim komadom, je prepoznaven med neštetimi.
Mislim, da je marsikdo iz občinstva tistega večera zahrepenel po nečem, kar morda niti ni prepoznavno, vendar pa nekje mora obstajati, drugače po njem ne bi mogli hrepeneti. V taki ali drugačni obliki. In če se ti zgodi to, si verjetno nekoliko zrahljal svoj izdelani prestrašeni jaz in se prepustil občutkom, po katerih si občutil toplino in se zavedel, da svet niti ni tako slab. In da bo še vse v redu.
koncert Avtomobilov v Zlatem zobu, 27.11.2104