Misliti in tudi izvrševati. Zakaj bilo je lažje živeti pod krinko ali vsaj čakati na lažen občutek gotovosti, da živi prav. Vsaka sprememba boli, a sčasoma vsaka sprememba postane navade in potem že gre. "Duh je sicer voljan, ali meso je slabo" (Mt 26, 41). Dokler "meso" ne odpove. Pomislil je, da bi se bilo možno telesno tako izmučiti, da bi se telo zaradi svoje šibkosti pokorilo duhu. Prebičati se, kakor so ljudje že nekoč počeli, da bi same sebe kaznovali. Zakaj? Ker so bili zgolj ljudje in tega niso mogli sprejeti? Mar danes ljudje hodijo do onemoglosti, tečejo na maratonih in opravljajo mogočne kolesarske vzpone prav zaradi tega? Da bi svoje "meso" spravili na kolena? A ni jih želel obsojati. Kdo je on, da bi to lahko počel. Morda je še slabši od njih. Distanciran od zunanjega sveta med zidovi te stavbe. Ni mar to še lažje? Ali težje, ker to pomeni, da je njegova edina naloga iskanje miru, pravičnosti in veselja za vse?
Treba je le malo discipline, a tudi razuma, da skrbi ne gredo predaleč in občutek vesti, da je človek pomirjen sam s sabo. Vedno hoteti hoditi po poti, ki si si jo izbral . A kako biti duša v svetu, kjer nas vse spominja na to, da imamo telo in da smrti ni. O tistih, ki se ji bližajo, pa se skoraj ne govori več ali se jih le nekaj srečuje v njihovi cerkvi. Treba je, treba je ...
Celo po letih samokontrole in molitve so bile silnice, ki se jim je težko upiral. Ali se je morda bal iti do konca, ker je tam nekje morda še prostor, ki ga zakriva ne samo pred drugimi, temveč tudi pred samim sabo.
Spet se je imel za pomembnejšega, kot v resnici je. Spet je imel vajeti v svojih rokah in jih stiskal tako močno, da je njegovo življenje začelo ledeneti po površju. Zase ne more storiti nič prav tako dobrega, da se potem ne bi počutil še slabše.
Dvignil je roke od vsega. Nič več ni bilo bolj njegovo, kot so bili njegovi ti boji. In še ti so se začeli taliti.
Ležeč na postelji je občutil, kako se izgublja v svoji sobi, postaja vse manjši, njegovo telesce groteskno manjše od glave, katere mesto sploh ni mogel več določiti. Tam, kjer se je je spominjal, je izstopal iz svojega že smešno majhnega teleščka in napolnjeval celoten prostor ali vsaj njegov spomin na le-tega, kajti tudi njegova celica je izginjala. Pogreznil se je v jantarjevo sinjino in tam skušal obstati, verjeti, da je na pravem mestu, počivati, zgolj biti, poskušati, da ga ne bi bilo preveč strah ...
Ste vedeli:
Tale kratka zgodba je bila izbrana za objavo v publikaciji ob 150-obletnici ajdovske knjižnice.