Moj nečak se bliža svojemu prvemu letu in je cukr na kvadrat, normalno. In ko sem ga danes takole gledala, kako držeč se za kavč dela svoje prve počepe, mi je padlo na pamet, da so mladiči katerekoli sorte najpogumnejša bitja pod soncem. Res. (Upam, da vas sedaj zanima moja razlaga.)
Ostanimo kar pri navedenem primeru. Moj nečak se je rodil na svet, ki mu je popolnoma nepoznan, človeku, ki ga ni še nikoli videl in ga je spoznal le od znotraj (a mu na srečo poteši vsak primanjkljaj), v nekaj, kar ga omejuje,a mora očitno nositi naokoli s svojo zavestjo in nekako koordinirati vse skupaj, da lahko vstane in obstoji, se plazi, dela počepe, se valja po kavču, kasneje shodi, se vozi s kolesom itd. Milijone novih opravil. Vsak dan spozna vsaj kakšno novo stvar in vidi novega človeka, ki se mu ponavadi približa na tako kratko razdaljo, da ga res ne more zgrešiti. Spremlja vremenske pojave, spoznava druge vrste bitij, zaznava različna čustva, na katera se uči različno odzvati, še vedno ne razume najbolj, zakaj mu vsak dan povijajo rito in oblačijo v neke oprijete reči. Nato ga naložijo nekam, kjer se sede premika določen čas, nato pa spet pride nazaj na isto mesto. Sicer vidi, da se nekatere stvari ponavljajo in se jim lahko posveča malo manj časa, a kljub vsemu - polni delovni čas.
Resnično, če bi se vsi učili s tako hitrostjo in voljo kakor smo se kot dojenčki, bi danes vsi lahko bili doktorji, izumitelji, umetniki ali zgolj res modri in srečni ljudje. A se stvari vmes nekoliko zapletejo.
Predstavljajte si, da bi sami imeli vsak dan čast (in pogum) spoznati toliko novih stvari brez prevelikega navezovanja na poprejšnja znanja. Da bi se vsak dan podajali na dogodivščino v neznano, ne premišljujoč kam in kako. Odprtih rok in z polno vključenimi čuti. (Ter mogoče kakšnim dremežem vmes.) Da bi šli skozi svet z upanjem v dobro in s sprejemanjem resnice na vsakem koraku. Da bi svoje življenje preprosto izročili nekomu, ki smo ga poznali že od nekdaj, s komer smo nepreklicno bili povezani in mu je očitno mar za nas, ker se z njim počutimo zadovoljni. »Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!« (Mt 18,3) se je danes izkazalo kot resnica.